Diferencialni ton

• Glasbeno – fizikalni slovar
• Kombinacijski toni
• Razstavljanje nihanj
• Zgodovina in zanimivosti

Diferencialne tone prvega reda so v 18. stoletju neodvisno odkrili Pirančan Giuseppe Tartini (na sliki spodaj), nemški organist Sorge in Francoz Romieu. Tartini je odkritju posvetil največ pozornosti, govoril je tudi o njihovi praktični uporabi pri uglaševanju dveh violinskih strun. Ko se je kasneje fizikalna akustika bolj razvila, je Thomas Young odkril diferencialne tone višjih redov in jih razlagal s pomočjo utripanja. Njegova teorija je bila leta 1856 ovržena, Hermann von Helmholtz je namreč odkril sumacijske tone in kmalu objavil podrobno študijo kombinacijskih tonov, ki temelji na nelienearnosti ušesnega prenosnega sistema.

• Diferencialne tone je mogoče koristno uporabiti pri izdelavi orgel. Najnižje in najdaljše orgelske piščali nadomestimo z dvema krajšima in uporabimo njun diferencialni ton, kar znatno poceni gradnjo orgel, krajše piščali pa porabijo tudi manj zraka za vzbujanje.

• Drugo praktično uporabo diferencialnih tonov je opisal že virtuozni violoinist Tartini pri uglaševanju dveh violinskih strun, uglašenih v intervalu čiste kvinte.
Znan primer: Če sta struni rahlo razglašeni in zvenita s frekvencama f₁=200 Hz in f₂=302 Hz, se pojavita difenrecialni ton prvega reda: (f₂ - f₁)/2 = 51 Hz in diferencialni ton drugega reda: (2f₁ - f₂) = 49 Hz, med katerima pride do utripanja. Frekvenca utripanja je enaka razliki frekvenc diferencialnih tonov, torej 2 Hz. Če bi bili struni uglašeni v čisti kvinti, pa utripanja ne bi bilo (f₁=200 Hz, f₂=300 Hz, (f₂ - f₁)/2 =50 Hz, (2f₁ - f₂)/2 = 50 Hz, f_u = 0).
Opisana metoda je glasbenikom služila predvsem v preteklosti, danes so nam v pomoč elektronski uglaševalci.