ZAKLJUČEK IN PREDLOGI ZA IZBOLJŠAVE

Po testiranju naše metode na več različnih ceveh lahko zaključimo, da metoda daje dovolj konsistentne rezultate, da jo lahko uporabimo tudi za lociranje hrbtov/vozlov v manj raziskanih oblikah posod. Metoda deluje tem bolje, čim bolj so izpolnjene osnovne predpostavke merjenja oz. čim bolj je mogoče preprečiti napake. Tako npr. pri idealnih ozkih ceveh praktično ni bilo odstopanj od izračunov, medtem kot se je ob nastopu katerekoli od napak (do tistega trenutka morda še povsem konsistentna) meritev takoj porušila (npr. izmerjeni vozli stožca so se skladali z izračunanimi le, dokler je šlo za tiste v njegovi notranjosti, medtem ko smo bili z zunanjim hrbtom že v območju prisotnosti napake). Veliko odstopanje je bilo zaslediti predvsem pri široki cevi. Ta je bila zelo široka v primerjavi s svojo dolžino, kar nam prinese tudi drugačne značilnosti valovanja zvoka (v več dimenzijah), s čimer pa se zaradi pomanjkanja časa nismo ukvarjali.

Kakovost rezultatov je tako odvisna predvsem od primernosti tehnične opreme (npr. majhen in zmogljiv zvočnik, cevi iz homogenega materiala, generator frekvenc z možnostjo zelo natančne regulacije…), kar pa je skrb izvajalca meritev in nikakor omejitev metode. Nerešen izziv za metodo pa ostaja raziskovanje valovanja v več dimenzijah. To se konceptualno sicer ne razlikuje od enodimenzionalnega (z mikrofonom moramo ponovno zaznati lokacije maksimumov oz. minimumov), vendar bi morali v tem primeru namesto zgolj na simetrijski osi meritve opraviti v vsaki točki celotnega prostora, kar je v praksi neizvedljivo. Tako nam naša metoda na nek način omeji nabor oblik, ki jih lahko z njo raziščemo – prvi predpogoj pa je jasno določljivo dno kot nahajališče izhodiščnega vozla.